Zakaj v življenju večinoma ne naredimo spremembe?


Zakaj v življenju večinoma ne naredimo spremembe? Ne spremenimo diete, ne začnemo hujšati, ne delamo več na sebi, ne izboljšamo odnosa, … in vse to mi dobro vemo in čutimo globoko v sebi in vendar nič ne naredimo? Se ti je že kdaj to zgodilo, se ti mogoče dogaja ravno sedaj, ko tole bereš? Globok izdih?

Poglej, vse stvari, ki se nam dogajajo se na našo srečo oziroma našo žalost, dogajajo zelo počasi. Počasi se zredimo, počasi se odtujimo, počasi gredo stvari na slabše in sploh ne opazimo, da je kaj narobe, ker se sproti navadimo. Navadimo se, da pač tako je, navadimo se, da gremo bolj počasi, navadimo se, da se manj slišimo, navadimo se, da nimamo časa zase in navadimo se, da nismo več tako navdušeni, kot smo bili. Takšno je pač življenje, si mislimo …

Ja, res?

Poglej, če pogledaš tisto področje, ki ga trenutno malenkost zanemarjaš, ker res ne gre drugače in res nimaš časa (počasi že verjameš temu) in si zamisli, da je 10x huje. Desetkrat huje, le zakaj? Pretiravaš …

Mogoče, vendar, desetkrat huje bo v parih letih, če nič ne narediš.

Pa saj imam čas.

Ravno tako kot tisto varčevanje, ki je bil v planu pred desetimi leti? In vse ostalo, kar praviš, da so bile mladostne, nerealne želje …

Pomisli, če bi se zredil/a čez noč 20 kilogramov, bi bila takoj panika in bi šel/a v akcijo.

Sprememba se ne zgodi čez noč. Ne na slabše in tudi ne na bolje, na žalost.

Sedaj veš.

Povem pa ti še nekaj.

Na slabše gre samo od sebe. Za na boljše pa moraš nekaj narediti.

Pa saj to že veš.

Pa res?

Če ne delaš v resnici ne veš!

Če nekaj delaš drugače, še ne pomeni, da si na pravi poti


 

POVZETEK VIDEA:

Si že kdaj pomislila, da če nekaj delaš drugače, kot si delala prej, kot si delala v prejšnjem odnosu, prejšnji službi, kot so delali tvoji starši, še ne pomeni, da si na pravi poti!

S partnerjem se razhajava, kaj naj naredim?


man-couple-people-woman

Prejšnji teden me je poklicala stranka. Miran, kaj naj naredim, s partnerjem se razhajava? Ok, razumem, razumem, koliko časa pa sta že imela težave? Že nekaj let, zadnje čase vedno hujše. Razumem, razumem, pravim. Ne razumem pa, zakaj si se šele sedaj odločila, da poiščeš pomoč, kaj ni bilo možnosti, da me pokličeš vsaj kak teden prej???

Takšne in podobne zgodbe velikokrat slišim. Področja so različna, partnerstvo, finance, vizija za življenje. Piše mi gospa, ki ima neke težave, vendar ni tako hudo. Pravi, da še ni tako hudo, da bi rabila pomoč Coacha. In potem izmenjava par emajlov in mi omeni, da mora gledati na vsak evro, ko gre v trgovino, ker je že tako brez denarja in včasih sploh ne more iti. In še ni tako hudo, da bi rabila pomoč. Še ni tako hudo, ali pa je že skoraj prepozno?

Nadaljuj z branjem →

Moja zgodba o prebujanju


“Že kakšno leto se obupno počutim, vse mi gre navzdol in se opazujem, kako počasi lezem v pasivnost, depresijo. Otroka se osamosvajata in ne me potrebujeta več tako kot prej, pogovori z možem so čedalje redkejši, tišina pa čedalje glasnejša. V službi nimam več delovnega navdiha, prijateljicam se nenehno pritožujem. Kljub temu, da sem ves čas obkrožena z ljudmi, se počutim osamljeno, brez veselja in ljubezni. Dan je enak dnevu, ne vidim več nobenega smisla.
Nadaljuj z branjem →